FCI standard

CAIRNSKI TERIER (CAIRN TERRIER)

Izvor: Velika Britanija.

Splošno: Pozoren, močne noge, globok prsni koš, tekoče gibanje.

Masa psov: 6–7,5 kg.

Plečna višina psov: 28–31 cm.

Glava: Majhna, v pravem sorazmerju s telesom. Nikakor ne sme imeti dolge in ozke lobanje škotskega terierja. Široko čelo z izraženim stopom in vdolbino med očmi. Močan gobec, močne čeljusti, vendar ne predolg ali preširok. Glava močno poraščena. Smrček črn.
Oči: Vsajene široko narazen, srednje velike, temnolešnikove, nekoliko globlje ležeče, z bogatimi obrvmi. Pogled mora imeti zvit kot lisica.
Uhlja: Majhna, koničasta, pokončna, ne smeta biti preveč skupaj, porasla s kratko dlako.
Usta: Škarjast ugriz, veliki zobje.

Vrat: Ne kratek, dobro nastavljen.

Trup: Raven hrbet srednje dolžine. Dobro zaokrožena rebra, močna ledja.

Noge: Dobro okoten. Sprednje noge srednje dolge, ne pretežke kosti, ravne, nikakor ne obrnjene navzven. Zadnje noge zelo močne, ravne, dobro okotene.
Šape:   Sprednje večje kot zadnje, mačje.

Rep: Kratek, primeren telesu, nastavljen srednje visoko, nošen veselo, ne nad hrbtom.

Gibanje: Zelo prosto, tekoče. Zadnje noge ne smejo biti preveč skupaj ali narazen.

Dlaka: Odporna na vreme. Dvojna; krovna trda, podlanka mehka, poležena. Dlako redno krtačimo in češemo, večkrat na leto odstranjujemo (trimamo) odmrlo dlako. Dlaka naj bo nekoliko razmršena, vendar ne zanemarjena.

Barva: Kremna, pšenična, rdeča, siva, skoraj črna. Pri vseh barvah je lahko progast. Temne oznake na ušesih in gobcu so zelo tipične. Črna, bela in čreslovinasta (black & tan) niso dovoljene.

Opombe: Samci morajo imeti dva ločena normalna testisa, spuščena v mošnjo.

Razno: Cairnski terier ali gomilar je potomec prastarih škotskih lovskih terierjev, menda celo najstarejša čistopasemska britanska vrsta terierjev. Sistematično so jo vzrejali že konec 19. stoletja, kljub temu da ni šlo za novo pasmo, pa je bila poimenovana šele v našem stoletju.

In kako je prišlo do tega? Ko so leta 1901 pod imenom kratkodlaki skye (shortcoated skye) predstavili prve pse te pasme na razstavi v severnoškotskem Ivernessu, vzreditelji »pravih« skyjskih terierjev niso bili nič kaj navdušeni. Prepiri in razprave so se nehali tako, da so leta 1910 kratkodlakega skyjskega terierja preimenovali v cairnskega terierja.

Te pse so uporabljali v tropih za lov na lisice, jazbece, vidre in podobne živali. Ker so bila vzrejna merila usmerjena predvsem v zmogljivost, glede na zunanjo podobo teh psov ni bilo mogoče govoriti o enotni pasmi, saj so vkrižali tudi druge vrste terierjev.

Tudi že potem, ko so bili cairnski, škotski, zahodnovišavski beli in skyjski terier že zdavnaj znane pasme, je bilo križanje teh pasem med sabo še vedno v navadi. Leta 1929 je angleški Kennel Club prepovedal to prakso, predvsem pa križanje belega višavskega terierja s cairnskim.

Beseda »cairn« res spada k tej vrsti terierjev, saj je to galska beseda za kup kamenja ali za gomilo. Naloga cairnskih terierjev ali gomilarjev je bila, da v skalnatih in kamnitih zahodnih škotskih višavjih iz brlogov izganjajo lisice, jazbece in druge manjše roparice.

Tudi barva cairnskega terierja je nekako prilagojena kamnitim goličavam: od črnikasto sive prek različnih rdečkastih odtenkov do peščene.

Po standardu iz leta 1911 je bilo zaželeno, da ima cairnski terier močno lobanjo, ne tako nizkih nog in manjšo težo ter bolj sloko telo kot beli višavski terier. Toda vzrediteljev to ni oviralo, da pasem ne bi še naprej križali med seboj. Preostanek te nediscipline je pojavljanje belih oznak pri cairnskem terierju.

Čeprav cairnskega terierja le še malokje uporabljajo v lovske namene, je lovski nagon ohranil v celoti. Ker je cairnski terier pri lovu zelo samostojen (tak tudi mora biti, ko se plazi po luknjah do brlogov), je to lastnost ohranil tudi kot družinski pes. Zato potrebuje dosledno vzgojo in šolanje. Imamo ga lahko tudi v majhnem stanovanju, odlično se razume z otroki, saj ima igro nadvse rad.

Po svoji lovski karieri se je uveljavil tudi kot družinski in spremljevalni pes.